Image caption:

(c) Helovi Canva

«Popolna nemoč ob poplavah v Sloveniji.»

Ko sem stala pred hišo in gledala, kako hudournik vse uničuje, sem si mislila: »Tako prekleto majhni smo.« Zaradi tega nisem prepričana, ali si bom v prihodnosti sploh želela imeti otroke. O prihodnosti težko razmišljam na lahkoten in vesel način. Bojim se, da bom zaradi podnebnih sprememb v nekem trenutku izgubila vse, za kar sem se ali se bom trudila. Vedno znova opažam, kako z velikim strahom spremljam vsako močnejše deževje in sem trdno prepričana, da bo nekaj uničeno. Tjaša, 24, prevajalka, Kamnik/SI

«Vsako vremensko opozorilo spremljamo z zaskrbljenostjo.»

Doživel sem tri hude poplave: leta 1994, 2016 in 2020. Leta 2016 smo ugotovili, da se je takratni dogodek po intenzivnosti in koncentraciji padavin zelo razlikoval od preteklih. Bojim se, da se bodo močne padavine izmenjevale z dolgimi sušnimi obdobji, kar bo povzročilo velike težave pri oskrbi z vodo. Ti pojavi sprožajo skrbi in strahove, ki vodijo v stresne situacije in nelagodje, zlasti pri starejših ljudeh. Giorgio, 71, župan in učitelj, Ormea/I

«Strah me je hitrosti, s katero napredujejo podnebne spremembe.»

Najbolj me je strah nevarnosti pomanjkanja vode. Kot kmetu mi to poleti pogosto povzroča nemirne noči, ker se mi pokvari pridelek in potem ne vem, kako bi situacijo lahko izboljšal. Reinhard, 60, Landwirt, Weiden/D

«Ker poznam vzroke za ekstremne vremenske pojave, me skrbi, kako bo čez 20 let.»

Bojim se posledic suše in izpada pridelkov, taljenja ledenikov in pomanjkanja vode. Najbolj pa me skrbijo konflikti, ki bodo nastali zaradi tega. V preteklosti sem se že spopadal s podnebno zaskrbljenostjo. Pomagala mi je prepoznati več resničnosti hkrati: Nekje se dogaja naravna katastrofa, učiti se moram za izpite, vendar sem trenutno na večerji s prijateljem. Vse te stvari so hkrati resnične. Polona, 25, študentka gozdarstva, upravljanja voda in krajine, Dunaj/A

«V majhnih podrobnostih se skrivajo velike spremembe.»

Za poletno taborjenje v Ailefroide/F, smo morali nositi puhovke, kape in debele nogavice. In še vedno smo se zbujali otrdeli od mraza. V zadnjih dveh letih nas je šokirala izjemna vročina čez dan in blage noči. Bojim se prihodnjih napetosti glede naravnih virov. Moji občutki nihajo med jezo in nostalgijo po tem, kar izgubljamo. Sofia, 26, socialna psihologinja, Lyon/F

«V osemdesetih letih prejšnjega stoletja si se komajda lahko peljal od enega do drugega bencinskega servisa, ne da bi pri tem moral s svojega avtomobila očistiti nešteto žuželk.»

Ko sem nekega poletnega dne prevozil 1.200 kilometrov in mi niti enkrat ni bilo treba očistiti avtomobilskega stekla, sem spoznal, da so podnebne spremembe resnične. Naučili smo se, kaj bi bilo mogoče storiti s tehničnega in socialnega vidika. Vendar pa nihče na odgovornem položaju ne obsoja dejstva, da je naša stopnja blaginje previsoka. Najbolj me je strah, ko pomislim na konflikte, ki bodo neizogibni, če bodo celotne regije izgubile svojo rodovitnost in primernost za bivanje. Rüdiger, 63, ribič, upokojeni glasbenik, inženir in trgovec, Vaduz/LI

«Ko pomislim na prihodnje generacije, se počutim slabo.»

Vedno bolj je toplo in v gorah vidimo, kako izginjajo ledeniki. Bojim se, da bi se lahko zadušili s tem, kar dnevno sami proizvedemo, in da ne bo svežega zraka za dihanje in čiste vode za pitje! Moje telo vse bolj trpi. Ko pomislim na našo prihodnost, občutim frustracijo in zbeganost. Paola, 60, psihologinja, Meran/I